Ne, otrokova trma ni odraz tvoje energije, tvoje reakcije ali tvoje “dobre” mame. Je rezultat razvojnih faz, nezrelih možganov in otrokovega notranjega sveta. Preberi, zakaj si lahko končno oddahneš — in zakaj ni pravično, da nosiš krivdo, ki nikoli ni bila tvoja.
OK, zdaj imam pa res dovolj.
Vsakič, ko otrok naredi nekaj neprimernega in mama odreagira, ima okolica vedno dva tipična pristopa:
ali obsojanje, ali podporno razumevanje v stilu: “Ni ji lahko.”
In veste kaj? Prav ta druga skupina – tista, ki ne obsoja – je običajno skupina ljudi, ki je že sama šla skozi podobne izzive ali pa razume, da otrok prehaja razvojne faze, ki jih ni mogoče vedno obvladati.
Prvi, obsojajoči, pa so prepričani, da je mama kriva za vsa otrokova vedenja. Da mora imeti popolno samokontrolo, da se bo tudi otrok “lepo” obnašal.
No, pa veste kaj? Ni tako.
Otrok prehaja razvojne faze, ki niso neposredno povezane z maminim psihičnim ali čustvenim stanjem. Otrok ima svoj notranji svet in ga doživlja na svoj način – ne glede na to, ali je ob njem mama, babica ali ati. Trma ni rezultat mamine “energije” ali živčnosti.
Trma je pogosto poskus preseganja svojih meja, izbruha lastne frustracije ali – kot je lepo opisano v knjigi Celostni razvoj otroških možganov – način, kako otrok regulira preplavljen živčni sistem, ker še ne zna drugače. Njegovi možgani se šele učijo, kako obdelati velike občutke.
Zato, drage mamice: ni vse od vas.
Ta ogromni nahrbtnik krivde si morate sneti z ramen.
Mene je danes “pičila” izjava:
»In kako si se ti takrat počutila? Kako si ti reagirala?«
Ja, seveda, bila sem zelo srečna, ko me je otrok vlekel za trenirko, mi kričal v obraz in zahteval nekaj, kar ni bilo mogoče. Popolnoma pomirjena.
Dajte no.
Ljudje smo.
Normalno je, da doživljamo vsa čustvena stanja. Če smo ves čas v popolnem miru, nekaj v starševstvu res delamo narobe.
Ne, nisem mirna, ko moj otrok skače po meni ali počne neprimerno.
V meni vre.
Ampak zaradi njega – in ker vem, da bo moja neprimerna reakcija samo še okrepila njegovo vedenje – tega ne izbruhnem navzven.
Kar se dogaja zunaj in kar se dogaja znotraj, sta dve različni stvari.
In ja, otrok čuti energijo. Seveda jo. Včasih jo kot mali vampir kar pije iz tebe. (Šala, pa tudi malo resnice.)
Vem, da s kričanjem ne dosežem veliko.
Ampak to ne pomeni, da se mi ne kriči!
In to ne pomeni, da v sebi ne vre!
Samo ne pokažem vedno tega navzven.
Po drugi strani pa – ko otrok doživi izbruh trme ob očetu ali babici, ki sta popolnoma mirna … se zgodi isto.
Trma se razvije, stopnjuje in konča na enak način, ne glede na njuno mirnost.
Kaj vam to pove?
Trije odrasli, trije različni čustveni odzivi.
En otrok.
Enak izbruh trme.
Ni vedno do tebe, mamica.
Otrok je tak, kot je: malo temperamenta, malo karakterja, malo razvojne faze in malo vzgoje.
Mešanica vsega.
Ne pa samo: “Kako si pa ti reagirala?”
Petra