vzgoja otrok
Kako sem v pisanju našla navdih, združila materinstvo in duhovnost ter začela raziskovati čustveno vzgojo otrok.
Tistega jutra sem se zbudila z občutkom, kot da v meni tiho, a vztrajno zvoni nek notranji alarm. Nisem vedela, za kaj gre, niti kaj naj storim, a imela sem jasen občutek, da moram sedeti in začeti pisati. Nekaj je vrelo v meni, nekaj, kar je iskalo pot ven, nekaj, kar je želelo biti prelito na papir.
Medtem ko sem urejala knjige na polici, sem naletela na svoje stare zapiske – dnevnike, v katere sem zapisovala svoje misli, lekcije, filme, ki sem jih gledala, načrte, ki sem jih snovala … Na enem od teh listov je bila moja dolgoletna želja: izdati knjigo. Ne samo izdati, temveč da ta knjiga postane znana in brana. Ko sem to prebrala, me je prešinilo osebno razsvetljenje. Jasno sem začutila: da, imam dovolj časa. Da, moram poskusiti. Ker, če kaj delam dobro, potem pišem dobro. Ostalo je le vprašanje – o čem bom pisala in kje začeti.
V zadnjih letih, odkar imam otroke, me vse bolj privlačijo teme vzgoje – še posebej čustvene vzgoje otrok. Zanima me, kako se otroci naučijo soočati s svojimi občutki, kako rešujejo spore, kaj vse vsrkajo od nas staršev in kako smo jim ogledalo – kar je včasih težko priznati. Pisala sem tudi otroške zgodbe o pogumu, premagovanju strahu, obvladovanju jeze … Za svojega sina Alexa sem izdelovala afirmacijske kartice, izbirala kristale in mu razlagala, kako mu lahko pomagajo. Vse, kar ga je zanimalo, sem spremenila v uporabne materiale.
Privlačijo me tudi globlje teme – da nismo le telo, v katerem živimo, ampak tudi duša. Da obstaja naše “višje jaz”, energija, kvantno telo in kako vse to vpliva na nas – v družini, na delovnem mestu, v družbi. Vse bolj razmišljam, kako bi ti dve strasti – vzgojo in duhovnost – združila v eno celoto. Res je, da me je malce strah, saj nisem strokovnjakinja, a verjamem, da bi lahko z dobrim raziskovanjem uspelo.
Moja knjiga bo pot mojega učenja in raziskovanja, kako postati boljša mama svojim otrokom. Ob tem bom ustvarjala zapise, zgodbe, vaje in orodja, ki bodo lahko služila tudi drugim – kot navdih, kot opora in kot nežen opomnik, da rastemo skupaj z našimi otroki.