Včasih pozabimo. Ne namenoma, ne zato ker ne bi več verjeli, ampak ker nas vsakdanji tempo posrka vase. Vse te obveznosti, urniki, skrbi in načrti… in kar naenkrat se zdi, kot da življenje peljemo mi – na silo, po načrtih, z odporom.
Tudi jaz sem pozabila. Na sinhronost. Na tisto tiho, čudežno sodelovanje z življenjem, ko se stvari pojavijo točno takrat, ko jih najbolj potrebuješ. Ko se vrata odprejo tam, kjer si jih že skoraj obupano nehal iskati.
Zgodilo se je v čisto navadnem dnevu.
Pet dni sem čakala na pošiljko semen, ki sem jih naročila za svoj mali vrt. Vznemirjena sem bila, polna načrtov, kam bom posejala paradižnike, baziliko, sončnice. A po petih dneh – nič.
Pokličem podjetje in izvem, da pošiljke sploh še niso poslali. Občutek razočaranja je bil hiter, a sprejemljiv. Zahtevala sem vračilo in preklicala naročilo.
V sebi sem mirno sprejela, da pač letos očitno ne bo tako, kot sem si želela. A vprašanje je ostalo: Kje naj zdaj najdem semena? Nimam avta, Bauhaus je predaleč, po spletu pa ne upam več naročati. In v centru mesta? Težko. Skoraj nemogoče, sem si rekla.
A življenje ima svoj ritem.
Tisti dan sem hodila po Mariboru, utrujena in v mislih povsem drugje. In potem – nekaj, kar se zdi čisto naključno, a v resnici ni. Dvignem pogled. Na moji desni – trgovina. Seme piše na izložbi.
Vse se ustavi.
Vstopim. In tam so. Vsa semena, ki sem jih želela. Ista znamka. Isti izbor. Tisto, kar sem iskala – točno to. In to sredi mesta, v trgovini, ki sem jo dobesedno večkrat spregledala. Kot da je prej sploh ni bilo.
In zasmejala sem se. Tistim smehom, ki pride iz duše. Smeh presenečenja, hvaležnosti in malega notranjega glasu, ki reče:
»Vidiš? Ni ti treba imeti vse pod nadzorom.«
Sinhronost je nežno povabilo
Včasih stvari pridejo same. Ko ne siliš. Ko spustiš. Ko si pripravljen verjeti, da obstaja še nekaj več – tisto nekaj, kar je večje od načrtov, aplikacij in seznamov opravil.
Življenje ve. Vesolje posluša. In včasih ti pošlje semena v točno pravi trgovini. Tisti, ki si je nikoli ne bi izbral.
Morda te življenje vabi…
- Da dvigneš pogled, namesto da hitiš mimo.
- Da zaupaš, ko se nekaj ne izide.
- Da verjameš, tudi ko ne vidiš poti naprej.
- Da se nasmehneš, ko ti življenje nekaj vrne – bolj popolno, kot bi si sama izbrala.
Včasih je dovolj en pogled. Ena ulica. Ena mala trgovinica, ki te spomni, da nisi sama. Da si vedno vodena.
In morda… prav v tem trenutku tudi ti hodiš mimo kakšne svoje notranje trgovine s semeni. Morda je prav zdaj čas, da pogledaš v desno. 🌱
Z ljubeznijo, Petra