Utrujena boginja

Draga mama,

si se že kdaj počutila kot senca same sebe?

Ko sediš med dvema mislimi in dvema obveznostma. Med kupom perila in sestankom po Zoomu. Med tem, kar si bila, in tem, kar zdaj moraš biti. In tam, nekje vmes, iščeš dih. Sebe. Tišino.

Tudi jaz sem tam. Bila. Še vedno sem. In mogoče sva si bolj podobni, kot si misliš.

Šolala sem se, potovala, raziskovala, ustvarjala, sanjala. Imela sem načrte. Življenje, ki bo moje. Polno strasti in izzivov. Potem pa… bum. Prvi otrok. Potem še dva. Blizanke.

Želja po svobodi je izginila v megli dojenja, plenic, joka in nespanja. In čeprav vem, da je to ljubezen – tista največja – vseeno me je nekaj znotraj mene začelo zbujati ponoči.

Klic. Klic po sebi.

Pa veš kaj?

👉 Nisi slaba mama, če kdaj želiš zbežati.
👉 Nisi egoistična, če si želiš tišine, prostora zase, svoje sanje.
👉 Nisi manj vredna, če tvoj otrok joka, ti pa si želiš v pisarno – ali pa samo na kavo. S tišino. S tabo.

Svet nas je naučil, da je biti dobra mama tista, ki se razdaja. Jaz pa danes pravim – dobra mama je najprej ženska, ki zna poskrbeti zase.

---

Ženska v središču tišine

 »Kaj zate pomeni biti ženska?«

Vsakič ob tem vprašanje v meni zažubori reka.

Biti ženska ni vloga. Ni funkcija. Je stanje. Prisotnost. Energija, ki teče kot reka. Mehka, a mogočna.

A kaj, ko reka presahne?

Ko sem zvedela, da pod srcem ne nosim več samo enega življenja, temveč dve, je nekaj v meni tiho razpadlo. Ne zaradi otrok. Zaradi mene. Zaradi tistega mojega dela, ki je desetletje gradil, sanjal, raziskoval. Želel biti svetloba v svetu. Ne mama. Ženska, ki ustvarja.

Ko sem bila samo jaz – brez vloge – sem bila svobodna. Ko sem postala žena in mama, sem dobila zavetje, a izgubila vetrove. Tišina doma me je začela dušiti. Ne ker ne bi ljubila. Temveč ker nisem znala ljubiti sebe skozi vse te nove obraze.

In ko mi je pred dnevi pranoterapevtka rekla:
»Ženska mora biti zadovoljna. Ustvarjati. Moški pa naj skrbi za denar.«
se je v meni vse uprlo. Srce kot alarm. Misli kot sirene. Spomnila sem se 60-ih. Muffini na mizi, urejena pričeska, poslovni gostje – in jaz? Jaz v vlogi, ki jo bežim. In vendar sem jo živela. In zato je tako bolelo.

---

Utrujena boginja v iskanju sebe

Moje telo je začelo govoriti, še preden sem ga sama slišala.
Virusi. Herpesi. Sinusi. Glavoboli. Fibroza jeter.
Kot bi mi kričalo: »Dovolj! Nisi stroj. Si svetloba. Si čustvo. Si življenje.«

Utrujena sem od vlog, ki jih igram.
Od pričakovanj, ki jih sebi postavljam.
Od popolnosti, ki je laž.

In potem pride resnica. Ne tista, iz knjig. Ampak tista, ki jo šepeta telo, ko duša več ne zdrži.

Ženska, ki ni v svoji energiji, ni samo izpraznjena – je pozabljena. Od sebe.

In takrat se rodi žrtev. Ne zaradi sveta. Zaradi nepovezanosti z lastno dušo.

---

Kako se (ponovno) najti?

Ne izgubimo se naenkrat. Ampak po koščkih.

Po tistih:
»Mami, kje si?«
»Samo še to pospravim.«
»Bom kasneje jedla.«
»Ne morem zdaj.«
»Nimam časa zate, ker sem tu za vse.«

A ni prepozno. Sebe najdemo tudi sredi kaosa. Med plenicami, igračami, perilo in ponvami. Ne rabimo toplic – čeprav tudi te ne bi škodile 😄 – rabimo trenutke. Male, tihe, svete trenutke, ki so samo naši.

Ne potrebuješ biti popolna, da bi bila dobra. Ne potrebuješ biti vedno močna, da bi bila dovolj. Včasih je najbolj pogumno priznati: “Potrebujem sebe nazaj.”

In ravno to je prvi korak k tvojemu zdravljenju.

Nisi sama. Nas je več. In skupaj zdravimo.

Draga moja, nisi čudna. Nisi šibka. Nisi lena.
Si utrujena boginja, ki se je izgubila – in zdaj se spet išče.
Si mama. Si ženska. Si duša. In vse to je sveto.

Če danes nimaš moči za nič, samo dihaj.

Če lahko – napiši. Če ne gre – zapri oči.
Če ti uspe – povej partnerju, da potrebuješ objem.
Če ne uspe – objemi sebe. Danes. Zdaj. Samo za trenutek.

In to ni malo. To je začetek.

---

🕊️ Z ljubeznijo, iz srca mame, ki se vsak dan spet išče,
Petra