Sedela sem ob Dravi in opazovala laboda.
Ni hitel. Brez skrbi je premikal noge pod vodo, počasi, z lahkoto. Uživala sem, kako se je pustil soncu, plaval v miru in brez odpora iskal nekaj zase – morda grižljaj, morda stik z vodo. Ni ga motilo nič. Ni ga bilo strah zamuditi. Samo bil je. Prisoten.
In prav v tistem trenutku so me misli odnesle. Nazaj. V čas, ko sem bila tudi jaz takšna. Ko sem resnično doživljala vsak trenutek. Ko sem bila prisotna, ko sem občutila svet okoli sebe s celim telesom, z dušo, z nežnostjo. Takrat sem vedela, kako ustaviti čas. Kako čutiti list na dlani. Pogled. Sebe.
Potem pa je prišla sprememba
Rojstvo dvojčic je spremenilo vse.
Nežno in hkrati divje.
Vstopila sem v resničnost, ki jo ni bilo mogoče nadzorovati. Ritmi dneva so postali čisto drugačni – razdrobljeni na ure hranjenja, menjavanja, spanja in joka. Vsaka minuta je imela svojo funkcijo. Moja energija se je premaknila. Moj ritem se je skrčil. Vse v meni je delovalo iz nujnosti, moranja, preživetja.
In sinhronosti, ki sem jih nekoč čutila kot darila, so se spremenile. Zrcalile so moj notranji nemir – napetost, izčrpanost, ujetost. Kot da mi je vesolje želelo nekaj povedati, a jaz ga nisem več slišala. Bila sem preglasna. Preveč utrujena, da bi bila tiha.
Moje telo ni več molčalo
In zdaj…
Zdaj čutim posledice. Ne samo v mislih, temveč v telesu. Utrujenost ni več samo izčrpanost. Je opozorilo. Znaki, ki ne dovolijo več bežanja.
In vendar… sem hvaležna.
Hvaležna za ta trenutek zavedanja.
Za opozorilo, ki je prišlo prej, preden bi postalo prepozno.
Za glas, ki me opominja: Petra, tako več ne gre.
V teh dneh sem imela nekaj iskrenih pogovorov z zdravniki. In čeprav niso izrekli nič strašnega, so njihove besede udarile ravno prav – kot rahel veter, ki obrne list.
Zbudile so me.
Spomnile so me, da sem tukaj. In da lahko znova izberem sebe.
Kako se vrniti?
To vprašanje še vedno visi v zraku.
Kako biti prisotna, ko vsak trenutek kliče po tvoji pozornosti?
Kako slišati sebe, ko te drugi potrebujejo ves čas?
Kako dihati, ko ti misli kričijo »hitro, hitro, še to, še ono«?
In vendar… globoko v sebi že poznam odgovor.
Ni v več.
Ni v boljše.
Ni v popolnosti.
Odgovor je v manj.
V počasneje.
V tem, da ustavim korak, položim roko na srce in vprašam: Kje sem?
Morda je dovolj že to…
- … da pogledam laboda in si dovolim biti mehka.
- … da si zjutraj rečem: »Danes boš nežna, tudi če ne boš popolna.«
- … da spijem čaj v tišini, brez telefona.
- … da spregledam še eno stvar na seznamu – in namesto tega opazujem svoje otroke, kako dihajo.
Morda ni treba, da se vrnem k tisti stari jaz. Morda je čas za novo različico mene – bolj sočutno, počasno, prisotno.
Morda je ta povratek k sebi ravno zdaj. Ne ko vse opravim. Ne ko se otroci umirijo. Ne ko bo vikend ali dopust.
Ampak zdaj. Med tem stavkom. Med tem dihom.
Z ljubeznijo, Petra