Pravzaprav ne vem več, ali imam doma tri otroke ali tri naravne sile.
Eden je star skoraj pet let (maj mu prinaša novo svečko), dve sta blizanki, ki decembra praznujeta tretji rojstni dan.
Kar pomeni – trenutno imam doma 2 leti in 4 mesece pomnoženo s haosom.
In to ni noben običajen haos. To je premium, deluxe, full-package kaos.
Naša jutra se ne začnejo z vonjem kave in otroškim smehom. Ne. Začnejo se z: “MAMIIIIII!” in enim dobrim direktom s plastično škatlo v obraz. Usnica – razbita. Kri – teče. Vzdušje – motivacijsko.
Človek kar začuti, da bo dan »nekaj posebnega«.
Sledi ritual oblačenja.
Če jih oblačim jaz – histerija.
Če se oblačijo sami – gledamo počasni film v realnem času z naslovom Hlače, ki jih nočem.
Če jaz izberem oblačila – ne ustreza.
Če izberejo sami – spet ne ustreza.
In če slučajno uspešno oblečemo vse tri – se bo eden spomnil, da »NOČE SPODNJE MAJICE!!!« in začne se drama, vredna zlate maske.
In potem, ko si rečeš: “Ok, preživeli smo jutro, zdaj pa malo miru…” Pridejo igrače.
Imamo tisoč in eno lego kocko. Barve, oblike, velikosti, prozorne, svetleče, pastelne. Ampak ne.
Oni izberejo eno. ENO kockico. Sveto kockico. Vsi trije. Isto. Hkrati. In tako se začne družinski Battle Royale.
Grizenje, jok, tuljenje, frčanje igrač.
Seveda je eden lačen, drugi že teče s polnim loncem vode po stanovanju, tretji pa kriči, ker mu je bratec pogledal njegov avto. POGLEEEDAL.
Včasih res mislim, da če obstaja pekel, ima v ozadju soundtrack iz naše dnevne sobe.
Popoldne jih poberemo iz vrtca okoli tretje.
In ker sem naivna optimistka, sem si nekoč domišljala, da bodo utrujeni.
Da bodo hoteli malo počit, se stisnit. Ha! Ja pa ja.
Oni pridejo domov kot da so ravno začeli dan. Z novo energijo.
Z novim zagonom za novo rundo medsebojnega uničevanja.
Tako sem si, seveda, kot odgovorna mama, pripravila Montessori kotiček.
Material lepo laminiran. Kartončki razrezani. Vse po pravilih.
Trije otroci, trije stolčki, trije zvezdni trenutki… ki trajajo 12 sekund.
Potem pa začne nekdo trgati material, drugi po njem poliva vodo, tretji pa to opazuje in se smeje kot mali zlobni znanstvenik.
Montessori? Kje? Kdaj? Kako? Možgani – pa-pa.
Pa knjige. Knjige so bile moja zadnja upanja. Ampak ne, tudi tu ne gre.
Če beremo, se skregajo kdo bo sedel bližje.
Če odprem knjigo, se stepejo za stran, ki je še nisem prebrala.
Če pa slučajno pridemo do konca – čudež! – eden jo strga, drugi si jo lasti za vedno, tretji pa… ja, tretji se ravno takrat odloči, da želi drugo knjigo.
Na igrišču je podobno. Pet minut veselja, dokler nekdo ne začne jesti peska, drugi joka, ker mu je pesek padel na copat, tretji pa brca zrak, ker nima rdeče lopatke, ampak oranžno. RDEČE NI! IN TO JE PROBLEM.
In tu se jaz, mama, ki me kličejo vsako sekundo (“mamiiii, mamiii, mamiiiiii!”), začnem počasi topiti.
Duševno. Čustveno. Fizično.
Moji živci so napeti kot elastika na spodnjih hlačkah iz 90-ih. Samo čakam, kdaj bo počilo.
Še tista tišina, ki bi morala biti sveta – ni.
Ker tišina pomeni eno: nekdo nekaj grize, zlaga, riše po steni ali odvija ves toaletni papir v stranišču.
Zato vprašam vas, mame, očetje, stari starši, čarovniki in terapevti:
Je to normalno? JE TO FAZA?
Ali pa je to nova realnost in si moram dati izdelat majico z napisom:
»Preživela sem dan s tremi otroki in vse, kar sem dobila, je ta migetajoči očesni živček«?
Prosim, povejte mi, da nisem edina. In če sem – lažite mi. Ampak lepo. Z občutkom.
Vaša kronično utrujena, a še vedno z ljubeznijo v srcu (nekje pod plastjo otroške sline),
Petra – mama v stanju “preživetje ali vino”